Lokaturist

Lokaturist od leta 1995

Raca.si Patka.hr Timko.si Masai.si Maliskrati.si

Članki

BLOG BUDEN.SI
Avtor:Gregor Buden
Datum objave: 21.10.2010

Kontakt

tel.: 041 781 800
od ponedeljka do petka
od 9. do 18. ure

elektronska pošta
Poslovalnica Škofja Loka
Kapucinski trg 7
041 781 800
Poslovalnica Radovljica
Gorenjska c. 1
031 641 481


VZPON NA KILIMANDŽARO

Avtor: Miro Langerholc
Datum objave: 3.2.2009

ČLANEK, OBJAVLJEN V REVIJI HORIZONT, September 2003
Intervju z Mirom in Marinko Langerholc, ki sta se junija 2003 z nami podala na vrh Kilimandžara
Besedilo: Tanja Usar, Fotografije: Miro Langerholc


VZPON NA KILIMANDŽARO

 

Miro Langerholc in njegova žena Marinka sta se junija letos, peti dan vzpona, med bleščečo belino zasneženega vrha se pred sončnim vzhodom povzpela na Uhuru Peak, 5895 m visok vrh svobode. Pa poglejmo kaj sta povedala.
“Najina štiridesetletna želja je bil vzpon na Kilimanjaro. Po srcu planinca potujeva, odkar se poznava, in Kilimanjaro s pogledom na Afriko je ostal eden od neizpoljnjenih ciljev. Tako sva se odločila, da se končno podava na vrh tega afriškega velikana. Iskala sva ponudbe, ki bi naju popeljale do želenega cilja in na internetu naletela na turistično agencijo Eyes on Africa, s katero sva se nato junija letos tudi podala na črno celino.
Vzpon na Kilimandžaro se je začel na vstopni točki v kraju Marangu na višini 1.830 metrov, ki je le eden izmed možnih vstopnih mest v nacionalni park Kilimandžaro, odprt leta 1977. Na tem mestu naju je Roman, lastnik agencije, s katero sva potovala in ki ima sedež v Kenijskem Nairobiju, prepustil domačinom, vodiču Marku in spremstvu, po vodičevih besedah sedmih ljudi, ki pa jih vseh skupaj sama sicer nikdar nisva videla. Z nama so tako ostali Mark kot vodič, kuhar in baje še štirje nosači.

 

Prvi dan vzpona smo se dvignili z višine 1830, se pravi od Marangu gate, pa tja do 2.750 metrov, kjer je koča Mandara. To je prvi tak tabor na poti, kjer so koče s po osem pogradi in kjer se lahko prespi. Pot od vhoda pa do Mandare je bila strma, saj gre za približno 800 metrov višinske razlike, potekala pa je skozi vlažen subtropski gozd, ki je bil prava milina zame, ki imam rad rožice in drevesa. Narava je tukaj silno bujna, ob poti so tekoča voda in slapovi, ves čas srečuješ polno ljudi.
Pot, ki smo jo premagovali naslednji dan, od Mandare pa do 3.700 metrov visoke koče Horombo, je bila pa že nekoliko drugačna. Počasi je začelo zmanjkovati subtropskega gozda in pojavilo se je višinsko močvirje s še zmeraj bujnim rastlinjem, med katerim so se bohotile divje gladiole in številne endemične vrste palm. Po eni uri hoje od Mandare se nam je na desni najprej odprl pogled na ognjenik Mawenzi in nato na levi še sam vrh Kilimandžara.
Ves tretji dan smo ostali na Horombo hutu na aklimatizacijskem dnevu, kjer smo naša telesa privajali na višinsko razliko. Mimo “Zebras rock”, skal barve zebrinih prog, smo se sprehajali med sedli in končno kot na dosegu roke zagledali Kibo, zadnjo kočo pred vzponom na vrh, do katere je bilo še 10 ur hoje. Na tej višini se je narava že močno spremenila. Sam sem komentiral v kamero, da manjka še malo, pa bomo na luni. Vegetacije ni bilo več, le stolpiči iz kamenja in rjasti lišaji, prilagojeni na suho stepo.

 

Naslednji dan, četrti, smo ob treh popoldne prispeli do planinske koče Kibo, pot na vrh gore pa nadaljevali šele ob polnoči. Na višini 4.700 metrov nam je že začelo primanjkovati zraka. Sam sem to občutil kot silno potrebo po dihanju. Pol ure čez polnoč lune še ni bilo, temno je bilo kot v rogu in edina svetloba je prihajala od svetlikajočih se zvezd in naših svetilk. Vzporedno z nama z ženo, s katero sva se dogovorila, da, če bo kdo od naju omagal, naj se drugi nikar ne ozira nanj in naj nadaljuje z vzponom in z vodičem ter njegovim pomočnikom ob boku so se vzpenjale še skupine drugih ljudi.
Takoj za Kibom se začenja vzpon na “Gilmans Point”, ki je z višino 5.685 metrov pravzaprav prvi in dokončni cilj marsikaterega plezalca. Hodili smo po gruševju, z vrha se je kar melilo, koraki so postajali vedno težji in prav čakal sem, kdo se bo prvi ustavil. Po tem, ko se ustaviš in zajameš zrak, je najtežjih tistih prvih pet korakov, dokler ne pridobiš spet tempa. Sam sem se na tem mestu spomnil tistih starih parnih lokomotiv in si dejal, da ne bom gledal na vrh. Vzpon, ko smo se v desetih kilometrih, ki smo jih naredili prejšnji dan, dvignili za en kilometer nadmorske višine, je bil omembe vreden, vendar še zdaleč ne tako občutljiv kot ta na tem mestu. Tu se gora namreč postavi pokonci.

 
Ko smo končno prispeli na vrh, 5896 metrov visoko, je bila okrog nas še zmeraj tema in na obzorju se je začelo daniti.
Vrh je bil izpopolnitev nekih ciljev, ki niso vsem dosegljivi, je nekaj, kar si človek resnično želi, zato sva imela čudovit občutek, ko sva bila tik pod vrhom in sva vedela, da nama bo uspelo. Na vrhu sva se objela. Vsak gib je bil težak, vse je bilo kot pod nekim pritiskom, pa vendar s posebnim občutkom ganjenosti. In potem naju je spreletelo. Žena se je spomnila na hčer, ki ji je rekla: ”Mama, ti imaš tako voljo, pojdi, ti boš uspela!” In jaz sem se spomnil na sina, ki je rekel, naj ne pretiravava in naj se po potrebi vrneva nazaj. In v prsih sem imel silen občutek, kot da name pritiska neka nevidna sila.
Skušal sem piti, a voda je zmrznila, roke sem imel otrple od mraza, ki je bil nepopisen. Potem je začelo vzhajati sonce. Okrog nas se je odprlo morje oblakov, sonce je začelo sijati v krater in šele tedaj sem spoznal vso veličino ognjenika in lesketajočega se snega.
Dobro jutro Kilimandžaro!

Ostali članki

BLOG BUDEN.SI
Avtor:Gregor Buden
Datum objave:
VZPON NA KILIMANDŽARO
Avtor:Miro Langerholc
Datum objave:


BUDEN BOJAN S.P. LOKA TURIST
KAPUCINSKI TRG 7
4220 ŠKOFJA LOKA

SI88935710
02024-0255365263 Ljubljanska banka